Objave

V občestvo svetih II.

Avtor: -
Nadaljevanje bloga  V občestvo svetih I. . Upam, da ne bo kakšnih prevelikih teoloških napak. Moja predstava o nebesih in Bogu ni popolnoma pravilna, ker tudi moja modrost niti približno ni popolna. Nočem biti več, kakor sem, ampak dober, kakor sem lahko. Hočem biti svet! Pred okoli dvema letoma sem na dvorišču fakultete govoril s starim znancem iz osnovne šole. Spoznal me je s svojim sošolcem in ta me je nepričakovano vprašal:  Kdo je to don Bosko? Imel sem namreč oblečeno majico z njegovim imenom. Ko sem nekaj malega povedal o njem, mi je še bolj nepričakovano postavil vprašanje:  Hočeš postati svetnik? Seveda sem mu na prvo žogo odgovoril z DA, čeprav sem se takrat prvič zares vprašal to vprašanje. Ugotovil sem, da že vsa ta leta pozabljam na osnovni cilj, na to vprašanje. Na bistvo krščanstva me je spomnil ateist, kot da bi bolje vedel, kaj svetost zares je. Do zdaj sem o tem razmišljal že precej in bi na enako vprašanje odgovoril veliko bolj prepričano, premišljeno, a š
Objavite komentar
Preberite več

V občestvo svetih I.

Avtor: -
Ljudje, ki vedno in povsod pomagajo drugim, so vedno prijazni in nasmejani, niso zaželeni*, ker v meni vzbujajo slabo vest, ker pokažejo, da se da, kar se meni ne da, ker jih vidim srečne s podočnjaki in ker izkoristijo dan v polnosti. Jaz pa se zvečer sprašujem, kaj sem danes sploh naredil. Sploh kaj dobrega? Kaj omembe vrednega? Kaj kar osrečuje vsaj mene, če že ne drugih? Saj vem, da mi čas dopušča še marsikaj, a volja ne. Pa se potolažim, da to najverjetneje sploh ne bi bilo potrebno, da bi naredil kaj več. Pa saj mogoče ne bi rabil delat več. Rabim le nekoga, da nanj pokažem s prstom in si rečem: "Kaj pa on? Kaj on dela v življenju? Pa saj je videti čisto zadovoljen, srečen ..." Tiste pa, ki naredijo toliko, kolikor bi si tudi sam želel, označim za oportuniste, hinavce, priliznjence, da to gotovo ne počnejo s čistim namenom ... Vse zgolj v samoobrambo, za mirnejšo vest. Pa to ni nujno, da so res taki. Lahko da so, ampak na dolgi rok ne morejo igrati. Da vztrajaš moraš
Objavite komentar
Preberite več

Standardno? Normalno?

Avtor: -
Kljub naslovu, ki vsaj mene najprej asociira na matematiko (verjetnost in statistika), ne bom govoril o porazdelitvah. Bolj se bom osredotočil na postavljanje standardov in normalnost. Postavljanje standardov: Oglejmo si zniževanje standardov pri breskvah (ali pa češnjah, jagodah, grozdju, paradižnikih ...). Izbiraš manj gnile med vedno bolj gnilimi. Sprva je košara polna lepih sadežev. Morda je že na začetku kakšna breskev otolčena, a za tako se ponavadi ne grebemo. Mogoče upamo, da jo bo po pomoti pojedel nekdo drug, da bo dovolj dobra vsaj za marmelado, da ne bo v košari ostala edina, ko bom spet postal lačen ... Ko grem čez kakšen dan spet jest sadje iz te iste košare, je skupno stanje še slabše. In spet pobiram le najlepše. A že te najlepše so lahko zdaj že slabše, kot so bile na začetku najslabše. Torej sem znižal standard, da sem imel občutek, da jim nič ne manjka. In na koncu brez slabe vesti vržem v koš nekaj zelo gnilih ali že celo plesnivih, črvivih. Ampak stran bi lahko
Objavite komentar
Preberite več

Lepota enostavno kompleksnega

Avtor: -
Zakaj je nebo tako lepo? Ne glede na vreme se v njem skriva nekaj čudovitega, čarobnega. Zvezdno nebo, sinje nebo, večerno nebo ... celo nebo pokrito s temnimi oblaki je lepo zaradi skrivnostnosti, mogočnosti ... ko so na nebu male ovčke, nežni cirrusi, mogočni cumulonimbusi, včasih se povsem ''navadni'' oblaki oblikujejo v različne skulpture, ki nam budijo domišljijo. Vse različice enega in istega neba nas lahko navdušijo, če ga le opazimo in se najprej ne vprašamo, če prinaša slabo vreme ali jih celo smatramo kot 'slabo' vreme. Ko pa ga sproščeno gledamo, nas lahko napolnjuje. Lahko nas ponese v drug svet, nam da misliti. V različnosti neba lahko vidim, da ni eno samo, da nebesa so in ne le nebo je . Včasih se zdi nebo tako neskončno, nedosegljivo, nepredstavljivo daleč (ko gledam zvezde). Dušo spominja na nekaj presežnega, brezmejnega, Božjega. Že v naslednjem trenutku pa se lahko zaradi goste megle zdi, da je nebo na dosegu roke, blizu kot prava Ljubeze
Objavite komentar
Preberite več

Vreden truda?

Avtor: -
Slika
Pred nekaj dnevi smo se trije skavtski voditelji med vožnjo z avtobusom pogovarjali o smislu in učinku naših (skavtskih) projektov. Ob tem smo se predvsem osredotočili na velike projekte na državni ravni (npr. Za zdravje mladih, Vzgoja za poklic ...). Želim vam podeliti nekaj misli, ki smo jih izrazili, in nekaj lastnih zaključkov, ki upam, da bodo komu uporabni tudi pri osmišljanju in načrtovanju manjših projektov ali pa sicer v življenju. Zelo pomembno se mi zdi, da zna voditelj (in tudi vsak odrasel človek) dobro ovrednotiti svoje delo in da se kdaj vpraša, zakaj vse to počne. Temu so tudi namenjene refleksije, duhovne vaje in pogosto tudi duhovne misli ter rdeče niti na državnih srečanjih voditeljev ... Ob projektu (predvsem, kadar izvedba ne izgleda uspešna, ali pa, ko ne vidiš pričakovanih rezultatov) si verjetno kdaj postaviš vprašanje: "Se to sploh splača?" Ampak ta pogled (seveda sem tudi jaz krvav pod kožo in mi to vprašanje ni tuje) se mi zdi preveč materialist
Objavite komentar
Preberite več

Trd kot kamen

Avtor: -
Slika
Včasih se sam sebi zdim totalno nesposoben, situacija se mi zdi nesmiselna, pretežka, tvegana in takrat začnem obupovat. Pogosto se popolnoma resno vprašam, zakaj to sploh še počnem, kaj imam trenutno od tega ... Trenutna brezskrbnost se mi takrat zdi več vredna kot prihodnje zadovoljstvo, uspeh ... A na mojo srečo sem zelo trmast (to moji prijatelji zelo dobro vedo) in v veliki večini primerov vztrajam do konca. Vsa ta vmesna vprašanja pa so le nekakšno smiljenje samemu sebi, ki pa se mi večina na koncu zdijo popolnoma nepotrebna. A to se zgodi vsakemu, da je vržen v tako situacijo, ki ni ravno prijetna. Mogoče si se celo sam vrgel vanjo. A ko si noter, moraš začet plavati ne glede na to, ali si se v njej znašel zaradi zavestne odločitve, navala čustev ali zunanjih okoliščin. Če pa misliš, da si ali se želiš delati, da si kamen, si pa pač kamen. Je že kdo videl kamen plavati kam drugam kot proti nižji točki, dnu? ( Za vse, ki radi kompliciramo še predpostavka: specifična gostota ka
Objavite komentar
Preberite več

Problem zahajajočega sonca

Avtor: -
Slika
Ali ni sončni zahod eden lepših prizorov v naravi? Čudovito prelivanje toplih barv razprostirajoč se nad obzorjem, spredaj obris daljav, gora, morja, brezmejnih širjav, mesta ... Pa vendar prav ta umetnina Stvarnika naznanja noč, temo, odsotnost luči, sonca ... Čas, ko je luna ob nemoči, a veliki lepoti, zvezd nekakšen šibek nadomestek luči dneva. Pa še ta pogosto zataji in namesto ponoči ''sveti'' podnevi, ko ni niti najmanj potrebna, se pa to močno pozna na noči, ki sledi in je zato še temnejša, dan pa ni bil nič bolj svetel. In prav zaradi noči, ki sledi sončnemu zahodu in ker je to zadnje dejanje dneva, zahod pogosto nosi simboliko konca, bližanja smrti ... Ko sem obiskoval enega izmed prvih razredov osnovne šole, sem babici za rojstni dan narisal sončni zahod. Narisal sem ga, ker mi je bil pač lep, ter ker sem se ravno učil prelivanja barv z barvicami in ne, ker bi s tem želel sporočiti kar koli drugega kot to, da mi ona nekaj pomeni. Preden smo odšli k njej je
Objavite komentar
Preberite več